O(d)piši korono: Ace Mermolja - Balada

Prišel je večer, ko stari

nismo več mogli peti pesmi. 

Skozi špranje zaves smo gledali luno,

ki je čez strehe razgrnila

svoje medeno krilo

in obsijala steklene sence

za okni onkraj ceste.

Bilo je mrtvaško tiho.

Iz kotov sob so lezle v napad

blede in ostre pošasti, 

tanke kot pekoče sveče

na krilih ponorele vešče.

Sveče, ki sijejo ob črni trugi

in se ovijajo v noč kot kače.

Sveče, ki odsevajo v očesu strah,

morilca ljudi in koz,

ki se pasejo na strmih pašnikih

in so preživele vse lakote

in zime do teh lakomnih zob,

ki so nam padli s tleskom na pod.

Žari ekran s podobami

vojaških kamionov,

ki v koloni odnašajo truge.

Motorji odmevajo v glavi

kot Cohenova Aleluja,

And even though

It all went wrong

I' ll stand before the Lord of Song

With nothing on my tongue but Hallelujah.

Zapojte otroci za gospodom,

ki blagoslavlja žalostni sprevod,

mi smo mu postlali pot

kot čreda, ki divja v prepad.

Kaj je množina, kaj smo mi

starci, ki smo orali te revne njive?

Le skupek celic smo v enem človeku,

ki se oklepa veje suhega drevesa

visečega nad breznom

postlanim z lupinami mrčesja.

Vse smo pobili.

Bučanje trat utišala je

lakomna roka s kanto strupa,

da je vsak cvet izgubil

svojo barvito krono

in ostal gol, brez čebeljega brenčanja.

Molče zapojte alelujo otroci 

in prištejte amen.

V grlu starcev kotali se 

nagrobni kamen

očiščen vseh imen.

Te zlizane glave v puščavi,

ta sla po moči v belem okostnjaku,

ta želja po vladanju naravi in ti prsti,

ki brezciljno mesijo testo sveta.

S praznino nagačena mišičasta sila

je ribam odjedala poljane zraka,

pod nebom je lepila dimnate zavese,

z žago pokosila sveži utrip vesolja,

da se je z muko luč prebila med drevesa

in obsijala gnojno bulo.

Zaspala so mravljišča,

na hrbet se je obrnil hrošč

in tenka sluz se je ovila

prozornih pljuč vetrov.

V belih hodnikih hlastajo 

drobna usta za kisikom,

nad bolnikom se vesi netopir.

S črnih oblakov drsijo

v obroč naročja

neznana kužna usta.

V njihovi votlini ždi misel vesolja, 

ki se je z jeziki

oprijela kit, žil in celičnega tkiva.

Blagoslovila je smetišča,

in starci smo izpolnili

nečastni obred odvečnega,

da olje parnikov 

prikriva v očeh lesk morja,

plaže in peruti južnih ptic.

V dlani obale

je barka scala

ostanke požganega goriva

in kapetan je na krovu 

večno žejen lokal rum

in v noči vse preklel.

Starci danes ne moremo več peti,

čez našo pot razpira se virusna pahljača

in z zamahom osenči vsa človekova stičišča.

Otroci, vi zapojte bogu,

vam puščamo ta svet,

lobanjo, ki se vrti okoli sonca.