O(d)piši korono: Barbara Žetko

Navidezno torej nimajo nič skupnega … Navidezno. In za večino ljudi. Zame pa so virus, praznik in tehnika še kako povezani.

Zaradi koronavirusa so nam letos prepovedali udeležbo na slavnostnih proslavah za 25. april in počastitev padlih na raznih komemoracijah. Preostalo nam ni drugega, kot da sledimo proslavam na televiziji ali se udeležimo skupnega petja partizanske pesmi Bella ciao na balkonih, kot je zadnje dni na socialnih omrežjih predlagalo veliko ljudi. 

Žal nisem nadarjena pevka in ne pojem v nobenem pevskem zboru. Pa tudi petje na balkonu se mi ne zdi najbolj učinkovit način, da izrazim svojo hvaležnost vsem tistim, ki so se borili za našo svobodo. Vseeno pa sem začutila, da nekaj hočem narediti, tudi zato, ker ima od vedno pesem Bella ciao poseben prostor v mojem srcu. 

Zaradi tega sem se 25. aprila točno ob 15. uri, kot napovedano, znašla na balkonu z mobijem v rokah. Bila sem edina. Na balkonih okrog mene ni bilo nikogar, samo dva soseda sta se mirno sončila na ležalniku in majhen otročiček se je zabaval med pihanjem milnih mehurčkov. 

Kaj pa zdaj? S petjem se kot rečeno nisem nameravala ukvarjati, zato sem se odločila, da izberem posnetek na YouTube-u in dovolim, da pesem v izvedbi skupine mladih pevcev odmeva po balkonu.

Zaradi sonca posnetka nisem dobro videla, note znane pesmi pa sem slišala vsako po vrsti in kmalu me je poslušanje popolnoma prevzelo. Po nekaj sekundah sem bila že tako ganjena, da so mi solze silile iz očes. Ne vem, zakaj. Vem samo, da sem začutila globoko žalost, ki je prihajala iz moje notranjosti. Nenapovedano je prišla na površje in kot lava iz ognjenika izbruhnila na dan. Solze so začele tekati po mojih licih in žalost je dobivala tako moč, da bi jo najraje na ves glas izkričala. Bolečina v sebi pa tako globoka, da je bila že fizična …

Ne da bi se niti zavedala, sem dvignila roko in začela tapkati po meni dobro poznanih točkah. Najprej na obrazu, nato po telesu, na koncu po prstih. Naredila sem nekaj zaporedij, dokler se nisem pomirjena usedla na kavč in se vprašala, kaj se mi je v resnici zgodilo.

Začela sem dvomiti, da je bila žalost res moja. Zdelo se mi je, kot da sem občutila žalost svojih staršev in svojih prednikov. Začutila sem ves njihov obup, pa tudi nemoč, frustracijo in sram, ki so jih morali dolga leta prenašati pod fašizmom. Marsikaj so morali pretrpeti, da so preživeli, marsikaj potlačiti, da bi jim bilo lažje. Bolečina je vse življenje ostala v njih, po njihovi smrti pa smo to breme prevzeli mi. Poleg prenašanja spomina, žal prenašamo naprej tudi njihovo bolečino, ki se pogosto izraža v našem – včasih nesmiselnem – vedenju. Saj tudi strah, da nam bodo dokončno odvzeli svobodo premikanja zaradi koronavirusa, spada v našo čustveno dediščino.

Do kdaj bomo to bolečino nosili v sebi? Kdo ve. Morda generacije. Morda bodo nastale take okoliščine, ki bodo to bolečino še ojačile. Kot nekakšna snežena kepa bo zrasla v uničljiv plaz, ki bo zasul vse, kar bo srečal na svoji poti. 

Morda pa bomo le dobili dovolj poguma, da se bomo končno soočili s svojimi temnimi platmi, jih sprejeli in jih spremenili v svetlejše. Morda se bomo zavedali, da to delamo v korist vseh in da bo svet lepši, ko bomo spustili, kar je hudega v nas. Naj nas ne skrbi, da bomo zaradi tega popolnoma pozabili na naše prednike, ravno obratno. Spomini bodo postali svetlejši, iz srca pa bo priplavala le čista hvaležnost za vse tiste, ki so verjeli v ideal svobode in miru in se zanj borili.

Barbara Žetko je pri Založništvi tržaškega tiska izdala knjigi Sedem mostov po prstih in Pod zeleno streho.