Robert Devetak v Goriškem muzeju

devetakgoriskimuzej3

Avtor se poglobljeno posveti vprašanju, kako so se ženske, sprva omejene na zasebno sfero doma in družine, začele vključevati v javno življenje preko dobrodelnosti, ki je postala eden redkih družbeno sprejemljivih načinov njihovega delovanja. V obdobju, ko so bila ženska življenja v veliki meri zaznamovana s patriarhalnimi normami in omejenimi možnostmi za izobraževanje ter javno udejstvovanje, so prav dobrodelna društva predstavljala most med zasebnim in javnim svetom.

Na Goriškem in Gradiškem so se najprej uveljavile plemkinje, ki so s svojim ugledom in premoženjem znale prepoznati družbene potrebe ter jih povezati z možnostjo lastne samopotrditve. Devetak pokaže, da so te ženske sčasoma postale pomembne nosilke družbenih sprememb in prve, ki so začele orati ledino ženskega javnega delovanja.

Knjiga nazorno prikazuje, kako so se plemkinje in izobražene meščanke vključevale v dobrodelne pobude, predvsem v času, ko so revščina, bolezni, socialna stiska in vojne prizadele številne ljudi. Ženske so odgovarjale na te razmere z organizacijo javnih kuhinj, zbiranjem sredstev na plesih, koncertih in dobrodelnih prireditvah, pa tudi s skrbjo za ranjence in sirote.

Devetak v knjigi prikaže, da njihovo delovanje ni bilo zgolj izraz sočutja, temveč tudi oblika tihega boja za družbeni položaj. S tem ko so se javno izpostavile kot organizatorke in voditeljice dobrodelnih akcij, so postopoma pridobivale ugled in vpliv, ki je presegal okvire njihovega domačega okolja. Dobrodelnost je tako postala orodje emancipacije, s katerim so ženske dokazovale svojo sposobnost organizacije, vodenja in odgovornosti za skupno dobro.

Knjiga In zopet kliče domovina ženo na pomoč ni zgolj zgodovinski prikaz, temveč tudi poklon ženskam, ki so s svojo nesebičnostjo, delom in odločnostjo postavile temelje kasnejšim oblikam ženskega delovanja v politiki, kulturi in družbenem življenju. 

devetakgoriskimuzej2
devetakgoriskimuzej1
devetakgoriskimuzej5