Ivan Trinko

Zamejski viharnik

  • ISBN: 8871740807
  • Strani: 303
  • Leto: 2005
  • Cena: 25.00 EUR
  • Tip vezave: trda

Rodil se je 25. januarja 1863 na Tarčmunu, gorski vasici na pobočju Matajura. Duhovnik, pesnik, pisatelj, profesor, glasbenik, risar, zavedni Slovenec, je svoje življenje zapisal ne samo Bogu temveč tudi lastni slovenski identiteti, ki jo je politično dogajanje ob koncu 19. in začetku 20. stoletja v Beneški Sloveniji poskušalo zatreti. Zato je domača govorica živela le v ozkem družinskem krogu in cerkvi, bila je melodija njegovih otroških let. Izjemno nadarjen in bister deček je svoje osnovnošolsko šolanje nadaljeval v Čedadu in kasneje na videmski nadškofijski gimnaziji. Tako se je znašel v tujem okolju, kjer je njegov nenasitni duh našel nove izzive in nova znanja, ki so s svojo drugačnostjo na pretkan način prežale na mladega semeniščnika. Domače narečje, ki ga je spremljalo v otroštvu je kmalu spodrinila italijanščina, a kot sam pravi v intervjuju z Alojzijem Resom leta 1923, je norčevanje furlanskih sošolcev v njem prebudilo narodno zavest in se je takrat lačen slovenske besede lotil prebiranja “mohorjevk”, na katere je bila naročena njegova družina. Čeprav je v začetku slovenščina zanj bila trd oreh je pri tem vztrajal in začel v tem jeziku tudi ustvarjati. Prvič se je v slovenščini javno oglasil leta 1884 v Ljubljanskem zvonu, v katerem so pozneje izhajale njegove pesmi, tako kot v tržaški Slovenki. V Domu in svetu je pisal črtice o rodni Benečiji in Reziji. S pomočjo Simona Gregorčiča, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo, je leta 1897 izdal svoje Poezije, ki so izšle v dvojnem snopiču Slovanske knjižnice.

Bister in dovzeten mladenič kot je bil Trinko je kmalu spoznal, da je njegovo poslanstvo biti posrednik med obema kulturama, slovensko in italijansko. In le-temu se ni nikoli odpovedal. V njegovem knjižnem opusu se vrstijo dela v obeh jezikih, v katerih medsebojno spoznava oba svetova.

Andrej Budal je leta 1964 zapisal: “V Trinku – Zamejskem se je oglasil polnokrven slovenski pesnik, glasnik žive narodne bolesti zaradi odtrganosti od celotnega slovenskega debla, nepomirljiv obtoževalec prekanjenih raznarodovalcev, vztrajen branilec narodnih pravic, ljubosumen čuvar zahodne jezikovne meje, vnet in prepričan zagovornik prijateljskega sožitja med Slovenci in Latinci, odločen nasprotnik vsakega nasilja.”

Glas Ivana Trinka je odmeval izven meja Beneške Slovenije, prestopal je miselne pregrade, in čeprav je bil v tistem povojnem času marsikomu trn v peti, je po začrtani poti stopal do samega konca plodnega in dolgega življenja. Umrl je v domači vasi, 26. junija 1954.

Ivan Trinko - Zamejski viharnik je lično oblikovana knjiga, v kateri so objavljene Trinkove izbrane pesmi, daljši besedili Naši paglavci in o Beneški Sloveniji in Reziji ter pisma, ki jih je Trinku pisal Simon Gregorčič, v zadnjem delu pa štiri besedila o Trinku izpod peres Srečka Kosovela, Alojzija Resa in Andreja Budala ter še spremni esej urednika knjige Miroslava Košute, ki je napisal tudi obširne opombe.

Leta 2006 je strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) podelilo knjigi nagrado »Najlepša slovenska knjiga« za izjemno raven oblikovanja.
Knjigo je opremil in oblikoval Rado Jagodic (Studio Link, Trst)


Knjiga je naprodaj v slovenskih knjigarnah, v Tržaškem knjižnem središču in goriški Katoliški knjigarni ter na www.buca.si.

Mogoče vas zanima tudi